Natisnite    Pošljite prijatelju

O bogatem in revnem očetu

Po pripovedovanju Roberta Kiyosakija

Imel sem dva očeta, enega bogatega in enega revnega. Eden je bil visoko izobražen in inteligenten; imel je doktorat in je štiri letnike fakultete končal v manj kot dveh letih. Za tem je študij, s pomočjo štipendij, nadaljeval na Univerzah Stanford, Chicago in Northwestern. Drugi oče ni dokončal niti osmega razreda osnovne šole.

Oba moža sta svoja poklica uspešno opravljala in sta vse življenje trdo delala. Oba sta veliko zaslužila, vendar se je eden od njiju celo življenje otepal finančnih težav. Drugi pa je postal eden najbogatejših mož na Havajih. Ob smrti je bogati očka svoji družini, dobrodelnim organizacijam in cerkvi zapustil na desetine milijonov dolarjev, za revnim očkom pa so ostali neplačani računi.

Oba moža sta bila močna, karizmatična in vplivna. Oba sta bila moja svetovalca, a mi nista nikoli svetovala istih reči. Oba sta trdno verjela v pomembnost izobrazbe, a sta me spodbujala k nabiranju različnega znanja.

Če bi imel samo enega očeta, bi njegove nasvete preprosto upošteval ali pa se zanje ne bi zmenil, ker pa sem imel dva, sem se soočal z dvema različnima pogledoma na svet – eden je pripadal bogatemu, drugi revnemu človeku.

Namesto, da bi se takoj odločil za en ali drugi nazor, sem o obeh skrbno razmislil, ju primerjal in se potem odločil.

Težava je bila, ker bogati očka takrat še ni bil bogat, revni pa še ne povsem reven. Oba sta bila šele na začetku svojih poklicnih poti, oba sta morala služiti denar in skrbeti za mladi družini. Ta dva moža sta imela zelo različna pogleda na denar.

Eden je na primer govoril: »Ljubezen do denarja je vir vsega zla na svetu.« Drugi je trdil nasprotno: »Pomanjkanje denarja je vir vsega zla na svetu.«

Kot mlademu fantu mi je bilo težko imeti dva različna očeta, saj sta oba močno vplivala name. Hotel sem biti dober in poslušen sin, vendar mi je vsak od njiju dajal drugačne napotke. Njuna stališča, še posebno glede denarja, so se razlikovala tako močno, da so spodbudila mojo radovednost. Veliko časa sem razmišljal o tem kar sta mi govorila.

Za razmišljanje o njunih življenjskih pogledih sem porabil veliko svojega prostega časa. »Zakaj je to rekel?« Potem sem pretehtal še trditve drugega očeta. Precej enostavneje bi mi bilo, če bi si lahko rekel: »Tale ima prav. Z njim se strinjam.« Ali, če bi preprosto rekel: »Stari ne ve, o čem govori.« Namesto tega sem moral zato, ker sem imel dva očeta, ki sem ju imel enako rad, razmisliti o vsem, kar sta mi govorila in se na koncu sam odločiti, kaj se mi je zdelo prav. Samostojno razmišljanje se je dolgoročno pokazalo za zelo koristno, to je bilo boljše, kot če bi njuna stališča preprosto zavrgel.

Eden od razlogov, zakaj bogati postajajo še bogatejši, zakaj se revni pogrezajo še globlje v revščino in zakaj se srednji razred utaplja v dolgovih, je, da se o ravnanju z denarjem učimo doma, in ne v šoli. Kako delati z denarjem, se običajno naučimo doma, in ne v šoli. Kako delati z denarjem, se običajno naučimo pri svojih starših. Kaj lahko reven starš svojim otrokom pove o denarju? Običajno reče: »Hodi v šolo in se pridno uči.« Njegov otrok bo morda diplomiral z odliko, vendar bo imel slabo razumevanje denarnih zadev. Način, kako razmišljamo o denarju, nam privzgojijo že zelo zgodaj.

O denarju nas v šolah ne učijo. Pedagoški programi so usmerjeni v pridobivanje splošnega znanja in strokovnih veščin, ne ukvarjajo pa se s finančnimi vprašanji. Zato je jasno, zakaj se bistri bančniki, pravniki in zdravniki, ki so imeli v šoli odlične ocene, vse življenje otepajo finančnih težav. Tudi izjemno visoki dolgovi naše države so posledica odločitev visokoizobraženih politikov in javnih uslužbencev, ki o ravnanju z denarjem ne vedo veliko.

Velikokrat razmišljam o novem tisočletju in se sprašujem, kaj se bo zgodilo, ko bomo imeli milijone ljudi, ki bodo potrebovali finančno in zdravstveno pomoč. Odvisni bodo od svojih družin ali vladne podpore. Kaj se bo zgodilo, ko bomo izčrpali vsa sredstva programov za zdravstveno in socialno zavarovanje? Kako lahko preživi narod, katerega otroke bodo o denarju še naprej poučevali samo starši, in to starši, ki bodo ali so že revni?

Sam sem se učil od obeh svojih vplivnih očetov. Ker sem moral tehtati nasvete obeh, sem prišel do dragocenih spoznanj o tem, kako človekova stališča vplivajo na njegovo življenje. Eden od očetov je imel navado govoriti: »Tega si ne moremo privoščiti.« Drugi mi je uporabo teh besed prepovedal. Zahteval je, naj se raje vprašam: »Kako bi si to lahko privoščil?« Prvi stavek je trditev, drugi vprašanje. Pri prvem lahko dvignete roke in se predate, drugi vas prisili k razmisleku. Očka, ki je kasneje postal bogat, mi je pojasnil, kakšne so posledice prve trditve. »Ko rečeš, da si nečesa ne moreš privoščiti, tvoji možgani nehajo iskati rešitev. Če pa se vprašaš, kako bi lahko prišel do želene reči, pa jim naložiš delo.« S tem ni hotel reči, da si mora človek kupiti vse, kar si želi. Bil je le goreč zagovornik uporabljanja možganov, najzmogljivejšega računalnika na svetu. »Z možgani telovadim vsak dan, zato so iz dneva v dan učinkovitejši. Učinkoviteje kot mislim, bogatejši postajam.« Trdil je, da je trditev »Tega si ne morem privoščiti« znak miselne lenobe.

Čeprav sta oba očeta trdo garala, sem opazil, da so možgani enega od njiju pri denarnih vprašanjih zaspali, možgani drugega pa postali dejavnejši. Dolgoročne posledice njunega pristopa so bile, da se je eden finančno krepil, drugi pa izgubljal moči. Podobno se zgodi človeku, ki redno hodi k telovadbi, in človeku, ki kar naprej poseda v fotelju in gleda televizijo. Primerna telesna vadba izboljša zdravje, ustrezna umska dejavnost pa poveča možnosti, da obogatite. Lenoba slabi tako mišice kot bančni račun.

Več o tem v knjigi >>> Bogati očka, revni očka / Robert T. Kiyosaki